Standardni plesi in latinsko-ameriški plesi so začeli svoj zmagoviti pohod po letu 1920 v Angliji, ki je prva začela z organiziranim razvojem ter standardiziranjem plesnih korakov in tekmovalnih pravil. Tehnika in osnove modernega plesanja so produkt dolgoletnega dela predvsem angleških strokovnjakov, njihova šola plesanja pa se je razširila po vsem svetu.
Standardni plesi (angleški valček, tango, dunajski valček, fokstrot, quickstep) se odlikujejo po »plavajoči breztežnosti«, ritmično menjajočimi se gibalnimi sekvencami in hitrimi reakcijami v gibanju. Izhodišče je naravno, plesnim strukturam prilagojeno gibanje, za katerega je potrebna velika energija s čim manj vidnega napora. Plese sestavlja vrsta plesnih figur ali slik, ki so izvedene v gibanju skozi prostor ali na mestu in so koreografsko strukturirane tako, da plesni par lahko prikaže čimveč svojih plesnih sposobnosti in izraznih kvalitet. Standardni plesi se plešejo v zaprti drži. Plesalec in plesalka sta v stalnem stiku drug z drugim in plešeta po navidezni krožnici po prostoru, v nasprotni smeri urinega kazalca.
Latinsko-ameriški plesi (samba, cha-cha-cha, rumba, pasodoble, jive) predstavljajo skupno ime za plese, ki izhajajo iz dežel Latinske Amerike, zlasti Kube in Brazilije, Španije in Severne Amerike. So največkrat mešanica kultur, ki so jih s seboj prinašali afriški črnci, evropski beli priseljenci in južno ameriški Indijanci
Latinsko-ameriški plesi se za razliko od standardnih plesov plešejo največkrat v odprti plesni drži, kar omogoča plesnemu paru več gibalnih in tudi izraznih možnosti. Po tehniki plesanja se plesi med seboj močno razlikujejo, tako po temperamentu, karakterju kot plesnem izrazu. Koreografije tekmovalcev so dolge 1,5 do 2 minuti, sestavljene pa so iz množic obratov in hitrih sprememb smeri ter elementov ravnotežja v paru. Ples se odvija v različnih smereh, velikokrat pa tudi na mestu. Od standardnih plesov se razlikujejo tudi po zvrsti obleke.
